1954 – 1964 Komunalna uprava Videm-Krško

Ljudski odbor mestne občine Videm-Krško, katere predsednik je bil takrat Jože Kukovičič, je 26. februarja 1954 izdal odločbo o ustanovitvi finančno samostojnega zavoda pod imenom »Komunalna uprava Videm-Krško«. V odločbi št. 410/54 je med drugim zapisano, da je sedež novoustanovljenega zavoda v Krškem, na Valvasorjevem nabrežju 4, kateremu se podeljujejo osnovna sredstva v višini en milijon dinarjev. Zavod »Komunalna uprava Videm-Krško« je bil registriran za izvrševanje remontnih del na stanovanjskih hišah, vzdrževanje in popravljanje komunalnih naprav, upravljanje javne tehtnice, tržnice, sejmišča, stadiona, parkov, občinskih cest in potov, kopališč, pokopališč, pogrebnega zavoda, za pravilno delovanje vodovodnih naprav, kanalizacije in javne razsvetljave. Za njenega prvega upravnika je bil imenovan Branko Voglar, ki je bil podrejen Gospodarskemu svetu LOMO Videm-Krško. V Komunalni upravi Videm-Krško je bilo 12 redno zaposlenih (upravnik, knjigovodja, administrator, 2 kvalificirana in 3 nekvalificirani delavci za remontni oddelek, 3 cestarji, šofer avtomehanik) in trije honorarni delavci (grobar, ena honorarna moč pri tehtnici in ena pri tržnici).

Komunalna uprava je v letu 1956 začela graditi prvi mestni vodovod na Videm-Krškem, leto kasneje kanalizacijo v starem Krškem in še leto zatem kanalizacijo na Vidmu. Takratna občina Senovo je za potrebe Senovega in Brestanice zgradila nov vodovod z zajetjem pod Bohorjem. Leto zatem naj bi se njena Komunalna uprava osamosvojila in postala podjetje.

5. maja 1960 je Občinski ljudski odbor Videm-Krško, na podlagi zahtevka Komunalne uprave Videm-Krško, dne 9. aprila, izdal odločbo, da se v register finančno samostojnih zavodov vpiše novega upravnika Staneta Žiganteja. Kot zanimivost bi izpostavili njegov intervju za Dolenjski list, ko je povedal, da je bila krška voda za uživanje praktično neuporabna, predvsem zaradi »kalnosti okusa in trdote«. Zato naj bi do leta 1965 dokončali celoten sistem vodnjakov s predvidenim rezervoarjem nekje na Trški gori. Svojih obljub ni mogel uresničiti, saj ga je 15. oktobra 1961 zamenjal Srečko Letonja. Z njegovim prihodom se je začela urejati vodooskrba za prebivalce Videm-Krškega. Seveda to ni šlo hitro, tako da je morala sanitarna inšpekcija prepovedati uporabo kalne in neprimerne vode. Komunalcem ni preostalo nič drugega, kot da ponovno popravijo že pozabljene vodnjake in zgradijo tudi nove. Gradnja novega vodnjaka na Belem bregu se je zavlekla in tako je šele 5. februarja 1964 predsednik občinske skupščine inž. Franc Dragan s pritiskom na gumb odprl nov vodovod. To so Naši pogovori – občinsko glasilo SZDL – označili kot življenjsko pomemben dogodek za več tisoč ljudi in za veliko delovno zmago krške občine. Ob tem so dodali, »da je proti pričakovanju ta voda bakteriološko in kemijsko odlična. Vode je dovolj in je ne bo zmanjkalo tudi v največji suši.«

Z združitvijo Videm-Krške in Senovške komune v letu 1964 se je družba preimenovala v Komunalno upravo Krško. Ta se je ukvarjala tudi z odvozom smeti, za kar so takrat uporabljali kar navaden vprežni voz in konjsko vprego. To so počeli za 325 gospodinjstev s precejšnjo izgubo. Ob tem so tarnali, da nekateri odlagajo v posode pomije in odpadni material. Zaradi tega so bile v zimskem času velike težave, ker so pomije zamrznile in se posod ni dalo izprazniti. Kljub novim vodovodom so ljudje še naprej pogosto ostajali brez vode, tudi za dlje časa in predvsem v višje ležečih predelih Vidma – na Resi in Novi Resi, kjer so se pritoževali tudi nad smrdečo kanalizacijo. Najbolj jih je jezilo, da o tem, da bodo pipe presahnile, niso bili obveščeni, da bi si lahko pravočasno priskrbeli zaloge vode.