1965 – 1971 Zavod za komunalno dejavnost Krško

Krška občinska skupščina je 25. februarja 1965 sprejela sklep, da se Komunalna uprava Krško preimenuje v Zavod za komunalno dejavnost Krško in spremeni predmet poslovanja. O tem so se izrekli tudi zaposleni na seji delovne skupnosti 19. marca. Leto dni po preimenovanju so ustanovili svojo prvo poslovno enoto upravljanja s stanovanjskimi hišami v družbeni lasti, na novo pa so prijavili še smetarsko službo, opravljanje uslug obrtne stroke vodovodnega inštalaterstva ter vrtnarstvo in prodajo vseh vrst cvetlic, zelenjave in izdelovanje vencev.

Zavod je leta 1966 na več krajih postavil lične posode za odlaganje odpadkov z namenom, da bi občani, posebno pa šolarji, metali odpadke vanje. Ob tem je pozval občane, da upoštevajo dobro namero in skrb Zavoda za čistočo.

Krajevne skupnosti so po občini začele prevzemati v upravljanje krajevne vodovode, pokopališča, krajevne poti in sejmišča. V Krškem je bilo z vodo do takrat oskrbljeno samo novo stanovanjsko naselje z bloki in s stolpiči. Kasneje je s pomočjo samoprispevka občanov pritekla voda še v druge hiše, ki so krili iz svojih žepov tudi nad dve tretjini stroškov. Ti so bili ob tem dolžni izkopati še po šest do sedem metrov cevovoda. Kljub temu so se okvare na vodovodu - tudi zaradi slabih črpalk - stalno ponavljale. »Motnje priznavamo in se vsem porabnikom vode opravičujemo. Največ jih povzroča direktno črpanje v omrežje. Zaradi nestalnega tlaka prihaja večkrat do ozkih grl in okvar.« Tako se je v Dolenjskem listu konec leta 1967 porabnikom vode opravičil direktor Srečko Letonja.

Že sredi 1968. leta je Občinska skupščina sprejela sklep o uvedbi prisilne uprave v Zavodu. Prisilna uprava je bila določena za obdobje šestih mesecev in je zahtevala razrešitev direktorja. Za prisilnega upravitelja je bil imenovan Franc Kovačič. Razlog naj bi bila neurejenost poslovanja in to, da že več let ni obstajala zadovoljiva organizacija in koordinacija dela. Knjigovodstvo je bilo vodeno površno in nepravilno. Zavod ni sproti vodil točnega seznama dolžnikov in upnikov in to je odpiralo velike možnosti za poneverbe. Kljub temu Zavod ni posloval negativno. Zaposleni so se prisilni upravi uprli ter podpisali peticijo. Zapletlo se je tudi na Okrožnem gospodarskem sodišču v Celju, kjer več kot dve leti niso našli pravnih osnov za takšen ukrep. Srečko Letonja je bil zato s strani zaposlenih še enkrat imenovan za direktorja, brez soglasja ustanovitelja-občine, ki je zanj izdalo negativno mnenje. Kasneje je bil imenovan za vršilca dolžnosti in bil zamenjan šele konec leta 1971. Takrat je kot direktor nastopil nekdanji obrtnik Branimir Vodopivec. V prijavi za zaposlitev je navedel, da ob izvolitvi prenaša v Zavod vse svoje stroje, sklenjene in nedokončane posle, zato je zahteval tudi prezaposlitev vseh svojih 25 delavcev.